Skodelica vsak dan odžene vse tegobe stran.

nedelja, november 2

Tako je, da je to kar neki :D
No, saj ni tako hudo. Pač še en post, list brez veze

nedelja, oktober 12

Ledena Palača

Vedomca sem srečal nekega marčevskega večera. To je bil uvod v poznanstvo, skozi katerega sem se naučil več o sebi, kot kadarkoli prej ali pozneje. Kasneje sem se pogosto spraševal, kako to, da si je izbral prav mene, da mi razkrije te skrivnosti. Kadar sem dobre volje, pomislim, da sem bil izbran izmed številnih drugih. Spet drugič, da sem bil le na pravem kraju ob pravem času, ko se mu je zahotelo govoriti. Zdaj ne bom nikoli izvedel. Četudi bi ga vprašal, dokler je bil še čas, mi najverjetneje ne bi odgovoril. Kar vidim ga, kako se muza in mi govori, da se bom moral kar sam dokopati do teh odgovorov.
Pa naj si bo kakorkoli. Naneslo je, da sem ga srečal in zavoljo tega srečanja sem bogatejši, kot sem bil poprej.

Sneg je padal že cel dan in sklenil sem, da se odpravim malo pogledat, kako zgleda zasnežena narava. Nisem hodil dolgo, ko sem se znašel sredi gozda. Bilo je čudovito. Kakor da bi vstopil v ledeno sobano. Tla so bila pokrita s snežno preprogo, na stenah so se bohotile snežne tapiserije, strop se je šibil pod težo ledenih lestencev. Stal sem kot uročen in opazoval lepote narave. Tedaj se je ob meni nekaj zganilo. Obrnil sem se okrog, da vidim, kaj je za mojim hrbtom, in se zagledal v bradat obraz.
„Lepo je,“ je spregovoril, „a priznati moram, da z leti lepota izgine. Ostane le še mraz. Po drugi strani pa se, če bi se človek ulegel, lahko nadejal zelo trdnega spanca.“ Obraz je bil lesen. Ni se toliko šalil, kakor glasno razmišljal.
„Da, res je hladno.“ sem pripomnil. Menda sem nekako uspel zaostajati za pogovorom. Ali ga je on prehiteval.
„Živim v bližini. Tu in tam, saj veste kako je.“
„Nikoli vas še nisem srečal.“ Komaj sem se uspel ustaviti, da ga nisem vprašal, kje živi. Nasmehnil se mi je, kot v odobravanje. Ujel sem ga.
„Pridi. Pokazal ti bom nekaj čudovitega.“ Pomignil mi je in se z odločnim korakom odpravil iz objema dreves. Najprej sem nekoliko pomišljal, a nekaj me je vleklo in sledil sem mu. Peljal me je po ozki potki, navzgor, dokler nisva prišla do roba. Tedaj sem se zagledal v čudovito pokrajino pod menoj. Luna je pokukala izza oblakov in osvetlila deželo, ki se je raztezala spodaj. Bilo je, kakor da bi gledal čudovito mesto, kjer so utripale številne lučke. Takrat nisem vedel, kaj pravzaprav vidim.
Dolgo sem strmel v čudovit prizor pod mano. Nato je starec spet spregovoril: „Lepo, kajne. Včasih sem izkoristil vsako priložnost, da si ogledam te luči. Tako toplo mi je naredilo pri srcu, če sem jih videl. Še zdaj se mi nekoliko ogreje srce, ko jih pogledam, pa čeprav sem jih videl že tisočkrat.“
Odtrgal sem pogled od luči, ki so žarele pod nama in se zazrl v starca. V lunini svetlobi sem ga bolje razločil in izkoristil sem priložnost, da si ga podrobneje ogledam. Bil je star, o tem ni bilo dvoma. A bil je tudi nekoliko drugačen, kot sem pričakoval. Njegove poteze so bile trde, skoraj oglate, kakor da bi bil izklesan iz kamna. Njegova brada je bila bela, a tako porasla z ivjem, da je bilo videti, kakor da je iz stekla. Oblečen je bil, če bi sodil glede na to, kaj sem videl v sneg. Oblačilo, ki ga je nosil je še najbolj spominjalo na pelerino, a bilo je tako pokrito s snegom, da bi lahko bilo karkoli.
Ko sem tako opazoval to prikazen, se je obrnil nekoliko v stran.
„Mislim, da je čas, da se posloviva. Morebiti se še kdaj vidiva, če me pot spet zanese v te kraje. Če boš šel po tej poti navzdol, boš prišel na cesto. Verjetno boš potem znal priti domov.“

Storil sem, kakor mi je zaukazal. K sreči so bila njegova navodila pravilna, a težava je bila, da sem se znašel predcej dlje od doma, kakor sem pričakoval. Kdo je bil nenavadni starec, ki mi je pokazal čudoviti pogled? In kaj sem pravzaprav videl? Vem, da ni bilo mesto. Okolico sem dokaj dobro poznal in tam ni bilo nobenega naselja, ki bi lahko imelo toliko luči. A hkrati tudi ni spominjalo na naravni pojav. Vem, da bi bilo bolje, če si teh vprašanj ne bi nikoli postavljal, a kako naj si jih ne bi. Človeški um ni preprost papir, da bi lahko vzel radirko in pobrisal stvari, za katere bi bilo bolje, da jih ne bi videli. In tako sem nevede vstopil v svet, ki ga večina ljudi ne pozna.

abavaja

samo toliko, da vidimo, kako stvar zgleda